Ženska v črnem avtomobilu

Ženska v črnem avtomobilu

Številne vsakodnevne vožnje, zastoji, počasni vozniki, prehitevanje in stres so me spremljali več ali manj vsak dan, zato sem si brez težav ustvarila svoje zaključke o voznikih na cestah.
Najpogosteje opazim zafrustrirane voznike. Na prehitevalnempasu vozijo po omejitvi, kar pomeni, da je njihovo razumevanje tako, da je mogoče voziti le tako. »Zakaj bi se umaknil, saj vozim 110 ali 130 kilometrov na uro?« razmišljajo med tem, ko se vztrajno vozijo po avtocesti po prehitevalnem pasu brez znakov, da se bodo umaknili. Včasih sem razmišljala o tem, ali avto vozi ženska ali moški.
Moški običajno, če opazi avto, ki vztrajno vozi za njim, doda več hitrosti in skuša dokazati, da tudi on vozi hitro. Verjetno pomisli: »Ženska me že ne bo prehitevala.« Velikokrat se samo zato, ker opazijo žensko, nočejo umakniti. Pri ženskah je mnogokrat drugače: vztrajno vozijo naprej in se ne umaknejo, držijo se svojega pasu, dokler ne prehitijo vseh, ki so si jih zamislile. Seveda je nekaj takih, ki prometa ne ovirajo, ampak vedno se mi zatakne pri takih, ki na cesti rešujejo svoje težave. In jih, pa naj mi še kdo trdi, da jih ne. Utrujenost, jezo, beg, domače probleme, nejevoljo do življenja, seksualno nepotešenost. Vse to se kaže v načinu vožnje in hitrosti.
Poleg frustracij, ki jih kažejo pri vožnji, pa je predvsem pri moških velikokrat opaziti tekmovalnost, in sicer »ženska me pa že ne bo prehitela«. »Ja, seveda, sploh pa, če se za njim prikaže ženska v črnem avtomobilu,« se večkrat na račun nevoščljivosti voznikov nasmejejo moji prijatelji.
Varna vožnja je izrednega pomena. Vsakič ko vozim hitro, moram bolj intenzivno razmišljati o svoji vožnji in o reakcijah ali vožnji vsakega ob meni, pred in za mano. Varna hitra vožnja je težja in niso ji vsi kos. Sicer pa po vožnji veliko izvemo o človeku, ali je hiter ali počasen. S tem ne mislim, da kdor vozi hitro, je hiter tudi v življenju. Pred kratkim sem bila pozorna na speljevanje, kako hitro nekdo spelje. Ko sem že prevozila križišče, je nekdo šele speljal, ta vsekakor ne more biti hiter. Prav tako je zanimivo opazovati reakcijo voznikov; eni se odmaknejo takoj, drugi -potrebujejo celo večnost, tretji pa sploh dokler jim ne daš znakov - ne opazijo, da voziš za njimi. »To je tako kot hoja,« mi je dejal eden od direktorjev. Res sem postala bolj pozorna. Sama se težko počasi premikam, vedno hitim in hodim hitro. Izredno stanje bi pomenilo bolezen, neznansko utrujenost ali žalost, kar bi verjetno trajalo nekaj ur, in še to ne v službi.
In ko sem že pomislila, da smo prerasli pomen avtomobilov, sem spoznala, da ljudem ogromno pomeni, s kakšnim avtomobilom se vozijo. Pred kratkim me je presenetil nekajletni otrok, ki je znal prepoznati skoraj vsako znamko avtomobila. Potem se sprašujem, kje je sreča; je res doma v hiši, kjer v garaži stojijo najboljše znamke avtomobilov? Moj prijatelj, srečen, rad kritičen, lastnik preprostega, skoraj deset let starega modrega avtomobila srednjega razreda, to komentira: »Moja prijateljica je imela dolga leta star majhen avtomobil in je bila srečna. Imela je ljubezen, partnerja, družino. V bistvu takrat ni ničesar pogrešala, ampak to je spoznala šele danes. Danes ima dobro in odgovorno službo, je uspešna, ima najboljši model avtomobila, pa ni srečna. Vidiš, jaz sem izbral stari avto in srečo.« Nasmehne se in reče: »Ne boj se, obstaja tudi kombinacija moderni avtomobil in sreča, le da je (verjetno) redkejša.«

mag. Andreja Jernejčič, članica uprave Infoneta medie

Medijske objave išče: Kliping, d. o. o., družba za spremljanje in analizo medijev