Kam je zopet ušla vejica?

20. feb 2020

Ubiti, ne pomilostiti.
Ubiti ne, pomilostiti.

Slovnično je pravilno oboje, a pomenska razlika med stavkoma je ogromna in odločilna. Prav zaradi napačno postavljenega ločila je ruski car obsojencu nehote rešil življenje. Šolski, učbeniški primer, s katerim so nas že nekje v nižjih razredih osnovne šole skušali zbližati s tem majhnim, a še zdaleč ne nepomembnim ločilom. Vejica ima torej moč, da besede osmisli, (ne)pravilno razvrsti in odloča – tudi o življenju. Morda vedno vendarle ne spreminja usode in poteka vsakdanjosti, a skoraj vsem pišočim povzroča veliko težav. Obvladovanje vejice je tesno povezano s poglobitvijo in razumevanjem osnovnih pravil, branjem, tudi posrednim, pri glasnem branju pa s čim večjo smiselnosti povedanega, k čemur prispeva tudi poznavanje stavčne fonetike, ki sledi naravnemu govoru.

Vejica pri vsakdanjem delu piarovca

Tudi pri svojem delu piarovke, ki vključuje pripravo številnih besedil različnih žanrov, na koncu pogosto opazim, da manjka prav – vejica. Za piarovca je še kako pomembno poznavanje slovnice, jezikovnih pravil in vseh posebnosti. Pa se kljub temu rado zgodi, da vejice – ni. V pisarni se s sodelavci pogosto smejemo, da nam je zopet ušla. Vejica namreč. Pa toliko napisanih besed, prebranih strokovnih knjig, poljudnoznanstvenih zapisov, novinarskega dela, a nje – še vedno ni. Se zgodi? Se dogaja, ja.

Vejica, nagajiva smejica ali zakaj nam to ločilo včasih tako zelo smrdi

Vejica je neskončno ločilo. Z njo razčlenjujemo povedi na smiselne dele. V govoru je izražena kot premor in z blagim dvigom glasu. (ZRC SAZU)
Zakaj nam vejica tako smrdi, se v svojem delu Vejica, nagajiva smejica sprašuje avtorica Berta Golob. Pa res lahko zanemarimo ''smrad'', ignoriramo to majhno ločilo in ga zapakiramo v zaprašene škatle učbenikov in jezikoslovnih knjig, ki delajo gužvo v kleti?

Spij, kolikor želiš.

Vem, zakaj.

Prosimo, da osebno prtljago pustite v garderobni omari.

Miha bo prišel, in če ne bo deževalo, bo pokosil travo.

Srečamo se v sredo, 22. aprila, ob 20. uri.

Prav zaradi zgornjih primerov je dobro poznati, da se vejica uporablja:

• pred vezniki ki, ko, ker, ker, da, če (vejica skače),
• pred »in sicer«: Grem v Ljubljano, in sicer v Bežigrad.
• Dva glagola in povedka = ena vejica; trije povedki = dve vejici (Nebo je modro, gozd je zelen, skale so sive.).
• Vrinjeni stavek – dve vejici:

Nekega dne, bilo je poleti, smo vsi pisali brez napak.

Kot je pojasnil/povedal/dodal Toporišič, radijci obvladajo postavljanje vejic. (Jernejčič, 2017, 79)

Vejico uporabimo tudi pri rabi krajevnega odvisnika, in sicer pri kjer, koder, kamor, od koder, do koder.

Stal je tam, kjer se je zgodila prometna nesreča.

Enako tudi pri časovnem odvisniku, ko uporabimo ko, kadar, odkar, medtem ko.

Ko pada dež, vzamem dežnik.

Več o nagajivih vejicah sledi kmalu. Spremljajte nas še naprej.

Anita Volčanjšek, svetovalka za odnose z javnostmi

Agencija Lin&Nil – Andreja Jernejčič