Ko sedaj gledam na vse novinarske konference, ki smo jih speljali v tem omejenem obdobju, vse skupaj deluje enostavno. Pa preprosto ni bilo.

15. feb 2021

Bil je predzadnji delovni dan, preden so lani marca prvič razglasili epidemijo. V dneh pred razglašeno epidemijo se je že pojavil strah na vseh straneh. Takrat smo že uvedli upoštevanje varnostne razdalje in skrbno upoštevali higienske standarde. Novinarska je potekala tekoče in še dokaj varnim občutkom med posamezniki. Virus se je takrat šele dobro pojavil oz. se začel širiti in vsi efekti še niso bili znani.

Novinarske z razdaljo in brez dotikov tudi pri listu za vpisovanje

V lanskem aprilu, ko so se že pojavili prvi bolniki, pa marsikdo ni poznal še nikogar z okužbo, je eden od klientov imel določeno darovanje Kliničnem centru. Takrat smo novinarsko že organizirali zunaj, pred stavbami in ob upoštevanju varnostnih razdalj, nošenju mask, itd. Vsaka taka novinarska je bila svojevrsten izziv. Spraševali smo se, kako bo pisati novinarjem, da se ne dotaknejo ničesar, da niso preveč v stiku, da dobi vsak svojo izjavo.

Ko 30 ljudi zasede dvorano

Lani jeseni, po ponovnem zaprtju, smo eno večjo novinarsko sklicali čez noč (odziv na eno problematično izjavo). Vzeli smo kar dvorano na Gospodarski zbornici, kjer je ponavadi lahko 100 oseb. Med vsakim udeležencem, ki so bili križ kraž, je bilo 2 metra razdalje. Poskrbljeno je bilo za prezračevanje. Govorniki so imeli vsak svoj mikrofon. Pripravili smo kifeljček »to go«. Ni bilo vpisovanja novinarjev na skupno listo, čeprav so imeli vsak svoj svinčnik. Drobne stvari, na katere smo morali ves čas paziti in so bile včasih samoumevne. Predvsem pa redno preverjanje, da so razdalje med posamezniki res dovolj velike. Ko vse to urediš, celo sredinski prostor narediš večji, zato, da tam vmes dobijo prostor fotografi, se pojavi kakšen fotograf, ki vmes vskoči in ne pazi na primerno razdaljo. Preprosto se teh podrobnosti ne more vedno predvideti. Na srečo take stvari trajajo le nekaj sekund.

Ko ni več novinarskih konferenc

Po novem letu, ko so razmere zelo resne, novinarskih konferenc (odvzete so vladne) skladno z dogajanji ni bilo. Pa smo vseeno organizirali eno. Tako previdno z upoštevanjem predpisov, da bi človek dejal, da že kompliciramo. Pa nismo. Organizirali smo jo januarja zunaj na prostem, vendar s streho. Izbirala sem dan, ko ne bo močno snežilo in da bo vsaj zmerno oblačno ali sončno. Prav tako je bila zelo kratka. Stati na mrzlem ni prijetno, predstavnikom medijev pa ne moreš ponuditi niti čaja ali mrzle vode, obenem pa tudi ni dovoljeno. Vsak govornik je imel svoj mikrofon in upoštevali so varnostno razdaljo. Novinarje smo na seznam vpisovali mi, takoj po pridobljenih informacijah pa so zapustili prizorišče.

Če je bila včasih novinarska konferenca nekaj lažjega, samoumevnega, a vedno odgovorna, je bila tokrat odgovornost potrojena, predvsem zaradi varnosti in upoštevanja vseh pravil ter zavedanju, da zadrževanje ni dovoljeno. Zanimivo pa je, da so se novinarji včasih pritoževali, da na take dogodke ne hodijo, ker nimajo časa. Tokrat so izjemoma dejali, da je bila novinarska konferenca pravi blagoslov in veselje, da so lahko šli na teren, ker je po nekaj mesecih prevladujočega bivanja za računalnikom ali delom od doma, to prav poživljajoča sprememba. Tudi na tem področju se je svet »za daljši trenutek« obrnil na glavo.

Andreja Jernejčič, direktorica

Agencija Lin&Nil – Andreja Jernejčič