Vse skupaj se je začelo s potjo v Kenijo. Pozabila sem na cepljenje proti rumeni mrzlici. Na srečo so bili v pristojni ustanovi tako prijazni in so mi določili termin. Potem pa je zdravnica skozi pogovor ugotovila, da če sem se cepila v zadnjih desetih letih, cepivo še deluje. Preverijo in me najdejo na seznamu na Trubarjevi. Neverjetno, pomislim, kako sta civilizacija in IT-tehnika res koristni. Moj prijatelj pa ima manj izkušenj z razvijajočimi se državami. In to je bil razlog, da nama je zdravnica skoraj eno uro prala možgane, kaj vse se nama še lahko zgodi. »In če bo res kritično, je treba tudi na letalo in domov,« reče vmes. Opozorim jo, da imam veliko izkušenj, obiskala sem več kot 50 držav, vendar ona pri zdravilih našteje še vse stranske učinke, verjetno še droben tisk. Če bi nekdo potoval prvič, bi ob poslušanju te mlade osebe v beli halji odpovedal pot. Ko sem odhajala, sem bila šokirana. Kako sem lahko zdravnici, ki verjetno sploh še ni potovala, izkušenj vsekakor ni imela, je pa imela veliko teorije, dovolila tako pranje možganov. Da bi končno nehala »pametovati«, sem ji nato rekla, da imam svojo zdravnico, ki je vedno dosegljiva v nujnih primerih prek SMSsporočil in je hkrati tudi popotnica, tako da res zna svetovati na podlagi izkušenj, pa tudi, da sem bila že sama večkrat med Indijanci in plemeni ter sem morala imeti pri sebi vsa nujna zdravila za urgentne primere, saj v okolici v predelih stran od civilizacije ni bilo lekarn. Kot tudi ne elektrike, vode ipd.

Potem sem od prijatelja slišala komentar: »Ali ne veš? Ja, tam se vedno delajo pametne. Jaz sem nazadnje prišel in rekel, da potrebujem le to cepivo in tablete ter da že vse vem, in šel, sicer bi mi prali možgane, kot da sem v prvem razredu.« Da ne bo pomote, oba se strinjava, da je smiselno opozoriti na problem, ampak na način, da človeka ne odbiješ od poti in da si konkreten, kaj se lahko zgodi in kako je treba ukrepati.

Sreča z zdravniki pa se je nadaljevala. Zastrupitev prijatelja je bila kriva, da sem poleg tablet, ki sem jih imela, potrebovala še antibiotike. Tako mi je namreč svetovala moja zdravnica prek SMS-sporočila. Pokličem zdravnika v tem mestu, mu povem, kaj potrebujem, on pa seveda kot ima navado za vse turiste - pride s kovčkom. Pokažem mu goro zdravil, ki jih imam, in iz mojih besed ugotovi, da vem malo preveč zanj. Nakaže še na prehlad pri prijatelju, ko jasno z ostrim pogledom rečem, da potrebujem le antibiotik. Potem predlaga odvzem krvi in me pogleda ter mi reče: »Veste, vi mi pa niste všeč.« »Logično, ker nisem klasična neumna turistka, pa že diagnozo sem napovedala,« si mislim in se ne zmenim za njegove grde poglede. Po odvzemu krvi in pregledu v čisti bolnišnici, česar v Keniji nisem pričakovala, dobim natančno take antibiotike, za katere sem mu rekla na začetku. Predlagal je sicer še transfuzijo, ki bi trajala pol ure, in da bi ostala v bolnišnici, pa sem njegov predlog gladko zavrnila. Vem, daje 60-letnemu zdravniku, ki je imel na steni sliko, na kateri se rokuje z njihovim predsednikom, težko, če ga vsi ne gledajo kot boga, vendar se mi zdi skrajno neokusno to, kako ošabno in površno se je lotil svojega dela, predvsem pa je majhno zastrupitev, kar je pokazal tudi odvzem krvi, napihnil na točko, da lahko pacient še umre. Takrat sem bila hvaležna svoji samozavesti in številnim izkušnjam, da vseeno nekaj vem in znam tudi o medicini in zdravilih, saj nisem mogla verjeti, kako je »nakladal« in mi hotel obesiti pol obstoječih bolezni, skladno s tem pa mi tudi dati vse mogoče tablete. Ne menim, da so vsi zdravniki taki, ampak če se belec (beri: turist), ker je prišel iz hotela, pokaže v bolnišnici, ga obravnava kot največjega zelenca. Takrat sem se spraševala: bog vedi, kaj vse pripiše nevednim turistom, sploh če pridejo lepo oblečeni in med vrsticami rečejo, da se ne spoznajo, ter se malo ustrašijo. Predpišejo jim cel kup zdravil, diagnoz in možnosti, kaj se lahko zgodi, da na koncu vse skupaj zapakirajo v velike račune, pri čemer en obisk preseže povprečno plačo, ki jo ima kenijski državljan. Če ima to srečo, da sploh dela in dobiva plačo.

Mag. Andreja Jernejčič