Lahko so samo lepa. Lahko so uporabna. Lahko imajo neprecenljivo vrednost. Za nekoga je lahko le kamen, za drugega neprecenljiva pozornost. Imam poseben odnos do daril ali pozornosti, kot jim večkrat rečem. Obožujem jih. Prav tako rada z njimi osrečim ljudi. Privabim nežen nasmešek. Začutim igranje srca.

Starši so me vzgojili, da je darilo treba sprejeti in ga obdržati, daril se ne poklanja naprej. Prav tako pa imajo nenapisano pravilo recipročnosti. Že plemena so imela - spominjam se antropoloških zapisov Margaret Mead - dobro opredeljena pravila glede daril. Darila zahtevajo recipročnost. Osebno dam največ teže na darila, izbrana za določeno osebo. Ko za njimi čutiš, sploh v današnjem hitrem tempu in pomanjkanju časa, da si je oseba vzela čas. Ni treba, da so darila vedno velika ali draga, gre bolj za pozornosti. Kot knjižica Nasmej se, ki me je pričakala v pisarni. Kot bomboni, ki jih Miklavž pusti med obiskom. Kot ogrlica, ki sem jo dobila, izbrana s toliko pozornosti, da je na lice privabila solzo. Kot izbran in mogočen nalivnik, ki sem si ga potihoma želela. Kot najboljši marmornati kolač moje babice. Kot marele (gobe), ki jih oče skuša nabrati in me pocrkljati ob srečanju.

In darila ali spominki, ki sem jih včasih kupila v vsaki državi, sedaj pa kdaj običaj tudi spustim, imajo svoje dogodivščine. Pogledam na polico s številnimi vazami. Zbiram jih. Vsaka je nekaj posebnega ali izbranega. Včasih darilo, prepojeno s toplino izbrane osebe, drugič moj spominek na čudovit kraj. Kot recimo Livar, kjer sem po Majinem darilu, vazi iz hvarskega kamna, pokupila še nekaj ročno izdelanih vaz neobičajnih oblik, ki imajo pozlačene trakove. Pa težka vaza iz alabastra, za katero sem še kot študentka barantala v Egiptu. In najbolj posebna vaza iz Prage, stala je celo premoženje, ampak je biser med biseri.

K vazi sodijo rože. V otroštvu sem ob vsakem sprehodu s psom nabrala šopek. Pa mačehe mami za osmi marec. Kot šopek, ki meje pričakal na avtu, ko sem se prebudila za rojstni dan. Ko sem to nekoč opisala sošolkam, mi je ena dejala, da je to najbolj romantična stvar, ki jo je slišala. Iz vsake države sem kot popotnica prinesla kakšen cvet, ki dopolnjuje slike, urejene v albumih. Pa veliki šopki, ki žarijo kot sonce. Toliko drobnih daril, toliko spominov. Kot nakit z velikimi kamni, ki me dnevno razveselijo. Obožujem ga. Brez njega se počutim, kot bi bila brez obleke.

Še eni stvari se na potovanjih nisem mogla upreti: školjkam in zanimivim kamnom. Spominjam se kamnov s Triglava in številnih slovenskih vrhov, izbranih s toliko ljubezni. Pa prve korale iz Indonezije in Tajske, ozke dolge korale z Maldivov mi naslikajo sanjske trenutke in širine morja, biseri, ujeti v školjko, me popeljejo na Šrilanko, spet druga školjka na Florido. Spominjam se, kako so mi starši včasih rekli, da mi ni treba prinesti s poti ravno vseh kamnov, pa smo se na ta račun vsi vedno le smejali. Jaz pa sem potihoma dolga leta razmišljala o steni, v katero bom nekoč vgradila vse te različne in posebne kamenčke.

Spominov je neskončno veliko. Lepi so. Misli mi odpeljejo daleč stran. Naredijo me bogato v duši. Pogledam na številne spominke in darila. Vsak košček nosi s seboj zgodbo. Svojo veliko zgodbo. Sicer pa je dan lahko lep že, če podarite nasmeh. Srečen je tisti, ki podari. Lahko je nežna misel, stisk roke, nasmeh, poljub. Bodite srečni. Če pa misel razvijem še naprej, je najbolj dragoceno darilo čas. Čas, ki ga lahko brez skrbi preživim z ljudmi, ki jih imam rada.

mag. Andreja Jertiejčič