Ko so v ZDA v neki raziskavi spraševali ljudi, česa se najbolj bojijo, jih je večina odgovorila, da jih je bolj kot smrti strah javnega nastopanja. V bistvu jih je strah, če se izpostavijo ocenjevanju, kaj znajo, kako povejo, kar znajo, kako so videti ali kako izpadejo v očeh drugih. Sodobni čas pa zahteva ravno to. Pričakuje se, da zna vsak nastopati, bodisi na odru, konferenci, v predavalnici, sejni sobi bodisi pri stikih s strankami in sodelavci.

Pričujoča knjiga ponuja obilo primerov in vaj, ki nas vodijo k želenim rezultatom.

Nastopamo vsak trenutek, le publika je različna in od naše sposobnosti komunikacije je odvisno, kako nas sprejema, vidi. Od nje je odvisno, ali jo bomo prepričali in nanjo vplivali. To, da smo ves čas »na odru«, ni čisto samoumevno. Ko komuniciramo s prijatelji, se počutimo domače in tega ne razumemo kot nastop. Ko pa imamo pred sabo luči kamer, v nas uprte oči ..., se srčni utrip poveča, stiska nas v grlu, tresejo se nam roke in glas, ki ga je slišati, je neprepoznaven ...

Kaj se dogaja? Nič posebnega, le okolje nam ni domače. In naravna reakcija na »neznano« okolje sta nelagodnost, napetost, kajti nadzor nad telesom prevzame amigdala, del možganov, ki je odgovoren za preživetje in instinktivno odloča o tem, ali je čas za beg ... Če se znajdemo v neznanih okoliščinah, okolju, ki ga dojemamo kot »nevarno«, se srčni utrip poveča, ker se telo pripravlja na akcijo. To reakcijo je možno spremeniti s pripravo in pogostim delovanjem v takem okolju. Ljudje imamo to sposobnost, da se lahko navadimo na karkoli, če le dovolj dolgo traja. Pričujoča knjiga ponuja obilo primerov in vaj, ki nas vodijo k želenim rezultatom.

Pri tem bi vas rad opozoril še na nekaj, kar je tudi avtorica poudarila v knjigi in kar nam povzroča težave. Nihče ne sliši rad kritike. Toda brez nje ni napredka. Zavedati se je treba, da težko (u)vidimo svoje napake, dobri pa smo pri njihovem opažanju pri drugih. Če vemo še to, da ima psihično zdrav človek o sebi načeloma boljše mnenje, kot ga ima okolica, je jasno, da za svoj napredek potrebujemo sodelovanje drugih. Kritika nam ruši samopodobo. Vsi imamo tudi izkušnje, da – ko koga opozorimo na nekaj slabega – naletimo na odpor. Ker imamo raje udobje, običajno prijateljem ne povemo, kaj je narobe, ker ne želimo ogrožati odnosov. Toda tako ni možno napredovati. Zato je prav, da prijateljem omogočimo, da postanejo naši trenerji s tem, da jih prosimo, naj nas vedno popravijo, ko nekaj storimo narobe ali ko podležemo starim navadam. Ko vas kdo kritizira, namesto da uporabite običajne obrambne ali napadalne reakcije, raje pomislite, da ima morda prav. In z nastopanjem je enako kot z vsako drugo stvarjo – dobri boste šele po rednih treningih in nastopih. Tako kot pri fitnesu boste tudi pri trenungih nastopanja bolje napredovali, če boste imeli trenerja, ki vas bo opozarjal, kaj delate narobe oziroma kako bi lahko delali bolje.

Priročnik Andreje Jernejčič je koristen in »priročen« prav za vsakogar: za tiste, ki se s tem področjem šele seznanjajo, in za »stare mačke«. Tudi ti bodo z osvežitvijo mogoče prišli do kakšnega spoznanja, ki jim bo pmagalo postati še boljši. Kajti učenje komuniciranja je zgodba, ki ni nikoli končana.