Številne vsakodnevne vožnje, zastoji, počasni vozniki, prehitevanje in stres so me spremljali več ali manj vsak dan, zato sem si brez težav ustvarila svoje zaključke o voznikih na cestah. Najpogosteje opazim zafrustrirane voznike. Na prehitevalnempasu vozijo po omejitvi, kar pomeni, da je njihovo razumevanje tako, da je mogoče voziti le tako. »Zakaj bi se umaknil, saj vozim 110 ali 130 kilometrov na uro?«

Lahko so samo lepa. Lahko so uporabna. Lahko imajo neprecenljivo vrednost. Za nekoga je lahko le kamen, za drugega neprecenljiva pozornost. Imam poseben odnos do daril ali pozornosti, kot jim večkrat rečem. Obožujem jih. Prav tako rada z njimi osrečim ljudi. Privabim nežen nasmešek. Začutim igranje srca.

»Sem poročen, imam dva otroka, krasno ženo, urejeno življenje z ljubeznijo. Iz službe grem trikrat na teden domov že ob pol štirih, po otroke v vrtec, sicer zvečer še delam, pogosto pozno v noč, sploh kadar je kakšen večji projekt. So izjeme, ampak načeloma se veselim petka popoldne in konca tedna, ker je to moje življenje. In vedno bolj mi je pomembno, da znam odklopiti, iti na dopust, celo izklopiti telefon. To ni več prva stvar, ki jo pogledam, ko se zbudim,« je dejal moj prijatelj, malo čez 40 jih šteje in je del vodstvene ekipe nekega podjetja.

Babica večkrat začne pogovor: Veš, spominjam se... In radi prisluhnemo njenim spominom. Vsak ima številne, lepe in slabe spomine, čeprav slabe skušamo pozabiti, vsaj občutke, lepe pa z radostjo obdržati. Zdi se mi, da so eno največjih bogastev lepi spomini.

Včasih se mi zdi Slovenija premajhna in potrebujem vsaj nekaj dni drugačnega okolja, kulture, novih izkušenj, da zadiham. Pogosto sem slišala, da eni o potovanjih sanjarijo, berejo, gledajo, drugi jih živijo. Prve je strah ali pa nimajo denarja ali časa zanje, drugi preprosto gredo.

Že pred deveto uro sem sedela na sedežnici in pred mano so se razprostirala znamenita francoska smučišča, znana kot Tri doline. »Kako čas teče drugače,« sem razmišljala. V službi bi bila na sestanku, tu pa polna energije hitim, da bom ujela jutranje,zame najlepše proge.

Vse skupaj se je začelo s potjo v Kenijo. Pozabila sem na cepljenje proti rumeni mrzlici. Na srečo so bili v pristojni ustanovi tako prijazni in so mi določili termin. Potem pa je zdravnica skozi pogovor ugotovila, da če sem se cepila v zadnjih desetih letih, cepivo še deluje.