Že pred deveto uro sem sedela na sedežnici in pred mano so se razprostirala znamenita francoska smučišča, znana kot Tri doline. »Kako čas teče drugače,« sem razmišljala. V službi bi bila na sestanku, tu pa polna energije hitim, da bom ujela jutranje,zame najlepše proge. Ker so še »nedolžne« in lepo splužene. Velike, številne. Popoldanskih kucljev ne maram. In potem, po dveh urah, sem že razmišljala o hrani, ki mi v službi niti na misel ne bi prišla. Vse skupaj bi bilo idilično, če ne bi tudi vreme prispevalo svojega. Številne oblike snega, včasih veter ali megla, le za kakšno sekundo tudi sonce. In tako eno ali dve jutri proge niso bile splužene.»Imeli smo težave z vremenom,« mi je zaposlena, ki skrbi za proge, pojasnila kot razlog. To me je malo spomnilo na razvijajoče se azijske ali afriške države, kjer s takim izgovorom še uspejo, ampak Francozi...

Ob tako moderni tehnologiji, napravah, sredi noči je tudi nehalo snežiti, pa zjutraj ni bilo spluženo, ob vsem skupaj se mi je to zdelo malo za lase privlečeno. »Po francosko, saj veš,« mi je švignilo skozi možgane. In sem se smejala, kajti teh »po francosko« se je nabralo toliko, da vse življenje ne bom pozabila pomena besedne zveze, da se nekdo dela Francoza. Ob prihodu sem smučarsko karto želela kupiti na posebnem aparatu. Pa nikakor ni hotel potegniti prve kartice, niti druge. Potem sem poklicala receptorko in mi je pomagala, pa je tudi njej nagajalo. Dotaknila se je aparata in po desetih minutah preprosto rekla: »To je mašina, ne moremo zameriti, če ne dela. Je samo mašina.« To je povedala tako umirjeno in logično, da nisem mogla ugovarjati. In naslednji biser recepcije (sicer čudovitega okolja, samo internet ni njihova močna točka): po eni uri pošiljanja e-pošte z datoteko Word sem se pritožila, da mi res nič ne gre. Pa meje druga gledala in rekla: O. K., se zgodi, povezave niso najboljše. Dobim številko sobe, iščem 60 in se čudim, kje v hiši je toliko prostora, pa vidim, da ni 60, ampak 09.

Zakaj je že ta ničla? Točno, da ne pozabim, da sem v Franciji. Osebno Francije že od nekdaj nisem preveč marala, saj se mi Francozi niso zdeli prijazni. Z leti sem odnos malo spremenila, ampak nekaj je ostalo povsem enako. Lahko jih sprašujem v angleščini, ampak mi preprosto odgovarjajo v francoščini in pričakujejo, da jih razumem. Tudi vsi, ki skrbijo za red in varnost na progah, in ni jih malo, po večini obvladajo le francosko. »Zakaj mi je gospa rekla, daje vVal Thorensu megla, če pa ni megle, je le veter?« ni jasno prijatelju. »Ker gospa zna le besedo 'fog' (megla), ne pa 'wind' (veter),« sem sklepala. Sem pa na novo spoznala, da se vsiljivo radi vrivajo in imajo problem, ko jih na progi prehitevaš, ker vozijo po sredi in raje vidijo, da ni nikogar mimo. In ko se morajo umakniti, se delajo, da te ne vidijo. Po francosko.

Mag. Andreja Jernejčič