Včasih se mi zdi Slovenija premajhna in potrebujem vsaj nekaj dni drugačnega okolja, kulture, novih izkušenj, da zadiham. Pogosto sem slišala, da eni o potovanjih sanjarijo, berejo, gledajo, drugi jih živijo. Prve je strah ali pa nimajo denarja ali časa zanje, drugi preprosto gredo.

Danes je vse skupaj zelo preprosto. Hitro dostopno: nekaj ur in si lahko na drugi strani sveta. »Pa te ni strah ljudi?« je bilo pogosto vprašanje. Strah je res nepotreben, saj so ljudje naokoli ravno tako krvavi pod kožo, prijazni in v mnogih predelih bolj topli od ljudi, ki jih srečujemo tu. Pogosto drži, da se posameznikovo obnašanje, toplina ali dobrota vrnejo. Velikokrat sem doživela neizmerno prijaznost ljudi, sploh v odmaknjenih predelih razvijajočih se držav. Kjer imaš občutek, da se je svet ustavil: kjer imajo ljudje malo, a v resnici veliko.

Zakaj se mi zdijo potovanja tako koristna? Ker z novimi spoznanji rasteš, postajaš bogatejši, misliš, spoznavaš kulturo in nove zanimive ljudi, ne nazadnje znaš na koncu ceniti svojo čisto posteljo, zavetje, varnost. Ko te nekdo, lahko je Slovenec ali izgubljeni popotnik, vpraša, kje je neka ulica, mu znaš bolje razložiti, ker si se v njegovi vlogi verjetno že znašel. Spoznavaš, da nekaj, kar je nam samoumevno, drugje ni nujno. In ti je mnogokrat v življenju lažje.

Med plemeni, Indijanci v odmaknjenih predelih džungle, gorskih vaseh živijo najbolj skromni ljudje. Predvsem pa imajo umirjen tempo življenja, ki daje občutek brezskrbnosti. Njihova edina skrb je, kaj bodo jedli. Ne razmišljajo o tem, kakšne stanovanje bodo imeli in pohištvo v njem, ker so zadovoljni s svojo kolibo. Ne razmišljajo o avtomobilih in servisih zanj, ker hodijo peš ali pa imajo celo konja, ne obremenjuje se z oblekami, ker imajo nekaj cunjic za vse leto. Toplo podnebje je običajno njihov zavetnik, narava njihova lekarna, okoliške rastline in sadeži njihova dnevna prehrana. Ampak ko jih obiščeš, ti s skromnostjo in velikim spoštovanjem in veseljem, odprtimi dlanmi in nasmehom na obrazu ponudijo vse, kar imajo. Je pa res, da tudi v njihove domove prodira civilizacija, v mestih srečujejo elektriko, nekje pride televizija in s tem je svet v njihovi leseni koči. Sanjati začnejo o drugih stvareh.

Vse te stvari, ki so nam tako samoumevne in običajne, so nekje še povsem nerazvite. Vse te poglede, širine, bogastva narave ponujajo potovanja. Do tistih najlepših koščkov sveta s svojo hišico ob pogledu na čudovito morje, ko je vse skupaj veliko lepše kot na najbolj čudovitih razglednicah. Tudi to obstaja. Kot raj. Ko se zatem vrneš v zavetje utečenega raja, ki ga znaš ceniti, ko izkusiš, kakšen je svet okoli, in ko znaš mogoče bolje ocenit, kaj je lepo.

Vsak kraj, mesto ali dogodek pa imata lahko posebno vrednost zaradi ljudi, s katerimi potujemo in nekaj posebnega doživimo, ali pa ljudi, ki jih srečamo, bodisi da tam živijo bodisi da potujejo. Menije lahko Praga čarobna, četudi sem v njej doživela zame rekordnih minus 29 stopinj Celzija, Bruselj pa mi zaradi prepogostih službenih obiskov ne predstavlja radosti. Povsem drugače je lahko pri nekom z drugačno izkušnjo. Torej mesta in potovanja kot mnogo drugega - kreiramo po naših doživetjih in občutjih.

Mag. Andreja Jernejčič