Babica večkrat začne pogovor: Veš, spominjam se... In radi prisluhnemo njenim spominom. Vsak ima številne, lepe in slabe spomine, čeprav slabe skušamo pozabiti, vsaj občutke, lepe pa z radostjo obdržati. Zdi se mi, da so eno največjih bogastev lepi spomini.

Spominjam se študentskih dni, bilje poseben dan, moj dan. Odprla sem oči in na steklu za brisalniki me je čakal šopek pisanih travniških rož, nabran s toliko pozornosti in ljubezni. Še danes vidim rože, ki so zakrivale pogled proti soncu, sončni pokrajini gorskega sveta in slapu pred mano. Potem je bilo običajno jutro, malo dlje sem spala, ko me je zjutraj v postelji pričakal več kot meter dolg plišasti kuža. Bučko. Že dolgo sem si želela tako velikega plišastega psa, vendar se ga je zelo težko dobilo. Da ne omenjam načina, kako je prišel do mene in kako je bil pretovorjen. Temu se reče pozornost, vredna spomina. In prav sedanja dva plišasta kužka me spominjata še na en lep dogodek: ko sva s prijateljem po mnogih letih prvič obiskala cirkus in imela izjemen dan. Kar koli sva šla igrat, brcat, streljat, povsod sva zadela kaj večjega. Otovorjena z velikima psoma, plišastimi živalmi, žogo sem se, kot kakšna deklica v filmu, vračala vsa prešerna k avtomobilu.

Kot me valovi spominjajo na vse lepe trenutke ob morju. Na nepozaben trenutek, ko je s kitaro v roki in petjem mojih ljubih pesmi zastal čas. In ko si ga želiš ustaviti. Prav s Hvara so tisti beli kamni, ki so nekaj posebnega. Odnos do kamna sem dobila, ko je moja prijateljica k cvetličarju nesla velik bel okrogel kamen. Če gaji zavijejo. »Mogoče se ti kamen ne zdi kaj posebnega, vendar osebi, ki mu je namenjen, bo. Je s Hvara, njemu najljubše morske postojanke.« Danes v celoti razumem pomen njenih besed. Kamni in školjke ter korale so vedno imeli posebno mesto v mojih spominih. Z vsakega potovanja sem prinesla kakšen kamen ali koralo. »Ta kamen je z vrha te gore,« mi je dejal prijatelj, ko se je vrnil z zahtevnih planinskih podvigov. Kamni, na videz normalni, so zaradi pozornosti, od kodso prineseni in s kakšnim namenom, dali spominu poseben pečat.

Prijateljica se je vrnila z novoletne poti in mi prinesla školjko, edino s poti, ker je vedela, da mi veliko pomenijo, in dodala, da to ni njena navada. Ob tem pa mi pokazala fotografijo, kako jo na obe lici poljubljata delfina. Spomin mi je zaplaval do delfinke Flore in dveh kitov. Trenutka, ko sem plavalaz njimi in se jih dotikala. Plavanje z delfinom je bila dolgo moja neizpolnjena želja. Najprej se je delno izpolnila v obliki plavanja z rečnim delfinom, nato v bolj turistični obliki, ko sem bila nekaj časa z delfinom in doživela nekaj dotikov. Nepozabno doživetje pa je bilo plavanje z delfinko Floro in kitoma, vijuganje med veličino teh živali, ljubosumnostjo in težavnostjo.
V avtomobilu vozim bele drsalke. Spominjam se, da sem si kot otrok želela drsati, vendar je bila to edina želja, ki je nikoli nisem povedala naglas in sem jo postopno pomaknila nekje v svoje ozadje. Občudovala sem umetnostno drsanje. Potem sem nenadoma in nepričakovana začela drsati. Koliko veselja in nasmeha oriše že misel, da grem drsat, kolikšno je šele, ko drsam. Takrat imam občutek, da lebdim.

Še največ spominov pa pričarajo številne fotografije. Nekatere so informativne, druge, da me spomnijo ali da ne pozabim, mnoge pa zbudijo čustva in omogočajo podoživetje. Spomini obudijo veselje, žalost, jezo in glede na čustva fotografijam dodajo barvo. Kot piše Antonv Robbins v Unlimited povver, lahko vsakemu trenutku in spominu dodamo, in to samo mi, veselje ali žalost. Prav tako mi določamo, kaj se bomo in na kakšen način se bomo spomnili. Prav tako mi določamo, kaj bomo kdaj mislili in kako.

In kot piše na platnu - sliki na steni: Življenje ustvarjajo trenutki in v njih so narisani spomini, kijih čas ne more izbrisati.

mag. Andreja Jernejčič